POTOVALNI TABOR KLANA OD OD OKA BREŽICE 1 - POJDIMO NA ŠTAJERSKO! 24. 7. – 29. 7. 2016
SLIKE KMALU!!!
SKUPAJ NA POT!
Pišece - Sv. gore - Bistrica ob Sotli
Tabor klana od oka se je začel v nedeljo, 24.7. 2016 ob 10 uri pri sveti maši v Pišecah. Po maši smo si najprej skuhali kosilo nato pa pripravili kolesa in našo prtljago. Pred potjo smo imeli tudi delavnico veščin kolesarjenja. Po vseh pregledih koles smo krenili na pot najprej do Bizeljskega in do našega prvega postanka na Sv. gorah. Tam smo prejeli svoje mape (tablice), z dnevno puščavo in delavnico, ki jo bomo polnili vsak dan tabora. Izvedeli smo temo tabora. Zavetnik PP (popotnikov in popotnic) Sv. Pavel, nam je delal družbo vsak dan, ko smo premišljevali njegova dela v sv. Pismu. Iz Svetih gor smo se spustili do našega prenočišča - Bistrica ob Sotli. Tam smo si nameravali speči pico, a gospoda župnika ni bilo še doma, zato smo si postregli s šunko, sirom in toastom, kar je bilo prav tako užitno. Po večerji je prišel gospod, ki nam je odprl učilnico kjer smo lahko spali. Sledila je še zgodba za lahko noč, ki je govorila o Pavlovem življenju.
NAJDI SVOJO PRESTAVO!
Bistrica ob Sotli - Olimje - Podčetrtek - (Rogaška Slatina) - Šmarje pri Jelšah
Zbudili smo se v prelepo jutro. Po zajtrku smo spakirali in se zahvalili za prenočišče ter krenili na pot proti Olimju, kjer smo se ustavili pri samostanu, si ogledali staro lekarno ter kupili nekaj zelišč in zdravil za pot. Tam smo opravili tudi puščavo drugega dne. Pot smo nadaljevali do Podčetrtka oz. do trgovine Jager kjer smo si kupili sestavine za kosilo in sadje. Nameravali smo ga skuhati v župnišču. Tam smo srečali volčiče iz Mozirja 1, ki so nam prijazno prepustili ostanke kosila, saj so ga, na našo srečo, preveč skuhali. V zahvalo smo jim pomili posodo od kosila. Pot smo nadaljevali po kolesarski stez do Aqualune čez glavno cesto do druge kolesarske poti do Šmarij. A Klan od Oka ne bi bil od Oka če se dva ne bi po napačni kolesarski stezi peljala vse do Rogaške Slatine. Seveda sta Doroteja in Matej morala iti nazaj do Aqualune in po pravi kolesarski poti do Šmarji. A tukaj ni bilo konec. Doroteja in Matej sta šla predaleč in sta morala nazaj, saj sta zgrešila zeleno kapelico. A napačna pot ni bila zaman, saj sta Doroteja in Matej našla svojo prestavo, predvsem Matej pa se je naučil pravilno prestavljati. Ostali so na kmetiji opravljali služenje tako, da so pobrusili ograjo. Ko smo bili končno vsi na domačiji, smo se ob dobrotah gospodinje pošteno okrepčali. Poti ni bilo več veliko, saj smo se samo še spustili do Šmarij in prišli do župnišča. Najprej smo se pozdravili s kaplanom in z župnikom. Zvečer smo šli k maši. Po maši pa smo si privoščili počitek z glasbo - igrali smo na ukulele in si prepevali. Ker smo si želeli svežega zraka, smo tokrat prespali zunaj in opazovali zvezde na nebu ter občudovali jutranji sončni vzhod.
4 - 5 BAROV
Šmarje pri Jelšah - Sladka Gora - Slovenske Konjice
Zjutraj smo se zbudili v hladno jutro, zato smo za ogrevanje prehodili majhen delček kalvarije proti Sv. Roku, nato pa k jutranji maši. Zjutraj smo si kupili kruh, a zaman saj nam je gospod župnik iz Šmarji prijazno ponudil kuhinjo in ve kar je v njej, da smo si lahko naredili zajtrk. Tako smo sabo tovorili že del večerje prvega dne: paradižnikovo mezgo in kvas kosilo prejšnjega dne: testenine in tuno ter po novem tudi kruh. Nismo se pritoževali. Odpravili smo se na Sladko Goro, kjer so ravno imeli oratorij. Nismo jih veliko motili, saj smo imeli puščavo, kuharica pa nam je prijazno ponudila palačinke. Voditelja sta nam ponudila dve možnosti: 1. Ostanemo na kosilu in popoldne skupaj odkolesarimo proti Slovenskim Konjicam ali pa gremo sami takoj do Žičke Kartuzije in do Slovenskih Konjic. Štirje klanovci smo se odločili da gremo na potep, saj imamo 5 ur časa, kar je več kot dovolj da pridemo do cilja. In spet klan od Oka ne bi bil od Oka, če se ne bi spet malce zgubili že takoj na začetku in tako zapravili 1 uro da končno najdemo pravo pot, medtem sta nas v Slovenskih Konjicah kar nekaj časa čakala naša voditelja … V Žičah smo si skuhali kosilo na gorilnikih in od tam odpravili prosti Kartuziji. A smo rekli, da ne bi zamudili preveč samo se obrnili in odkolesarili proti Slovenskim Konjicam, kamor smo prišli z eno urno zamudo. Tam smo najprej imeli delavnico o hrani kaj vse jemo, kaj bi lahko in kaj je priporočljivo. Ker smo rabili ogljikove hidrate za naslednji dan, smo se za večerjo odpravili na pico. Po obedu smo se sprehajali po mestu in se pogovarjali o dogodivščinah na poti in nato zaspali.
STRMA JE POT V NEBO …
Slovenske Konjice - Rogla
Zbudili smo se še v eno prelepo jutro. Zjutraj smo bili pri maši in na okusnem zajtrku, na katerega nas je povabil g. župnik, nato pa smo prebrali božjo besedo iz gradiva za ta dan. Povsod se je ponavljala beseda: Vztrajaj! In nam tako pomagala vse do cilja. Pot nas je ta dan vodila na Roglo. Najprej smo se peljali do Zreč, kjer smo si kupili malico. Nato pa se je začela 15 kilometrska pot strmo navzgor. Vsak je imel svoj tempo in imeli smo cel dan časa da pridemo na vrh. Med potjo nas je ujela nevihta in smo vedrili pri eni kmetiji, naša voditelja, ki sta bila pred nami, pa je zmočil dež. In ko smo končno prišli na Roglo, smo se še malo spustili do Koče na pesku - našega zavetja. Tam smo si malo odpočili, se dobro najedli in stuširali. Sledilo je prepevanje pesmi in začetniški turnir taroka, saj smo se nekateri šele naučili igrati. Po zabavnih igrah smo se še pogovarjali o temi dneva in utrujeni zaspali.
ALI ZAVORE VEDNO DRŽIJO?
Rogla - Areh - Hoče
Ponoči je močno deževalo, a zjutraj je nas je pričakalo lepo vreme. Zjutraj smo imeli puščavo in delavnico, nato je sledil kraljevski zajtrk. Po zajtrku smo se spakirali in naprej odpeljali proti Arehu. Ob poti smo srečali dva prelepa konja, ki sta se pasla na jasi v bližini Klopnega vrha. Nato nas je spet dobil dež in smo vedrili pod košatimi smrekami ter izkoristili trenutek za partijo taroka. Pogledali smo si še slap Šumik in spoznali smo nekaj zanimivosti o Pohorju. Ko smo prišli na Areh, smo se toplo oblekli in pripravili na velik spust navzdol in preverili, če naše zavore res držijo. Po spustu smo bili takoj v Hočah kjer smo si v pekarni kupili nekaj za jest. Zvečer smo šli k maši. Po maši smo pa dobili obisk Jureta in njegove družine. Skupaj smo jedli, prepevali, se igrali z otroci in tarokirali pozno v noč.
URAVNAJ SVOJO SMER!
Hoče - Poljčane - DOM
Zjutraj smo se zbudili okoli osme ure. Pojedli smo zajtrk in se pripravili na najdaljšo pot – vse do doma! Najprej smo se peljali do Slovenske Bistrice. V Poljčanah smo se ustavili pred trgovino Jager, našim zvestim trgovcem, kjer smo se okrepčali. V Lembergu smo pošteno zalegnili, prebrali gradivo za puščavo, poslušali zgodbo sv. Pavla do konca in se pogovarjali o njegovih delih. Nato se nam je pridružil Jure, s svojim ponijem in slamnatim klobukom. Pot smo nadaljevali do Podčetrtka, kjer smo spet obiskali tgovino Jager, se spet malo okrepčali in prišli do Pišec, kjer nas je pričakal Janez. Tam smo imeli zaključno katehezo in molitev. Tabor smo končali v Brežicah pri Lari doma na palačinkah
Med potjo smo doživeli veliko lepega: od pogovorov, smeha, petja, iskanja prave poti, bogatega duhovne vsebine, dobrih ljudi, ki so nam ponudili prenočišče in hrano … Ni pa šlo brez napora – a preko njega smo premagali del sebe in obogateni s še eno dogodivščino stopili novim izzivom naproti!
Matej Ogorevc, Iskreni bober in Doroteja Černelič, Skrbna želva